Pri zajčevih je bilo tiste pomladi še posebej veselo – v mehkem gnezdecu pod bezgom se je skotilo kar šest zajčjih mladičev! Pet ljubkih belih zajčic in en samček. In ta edini fantič ni bil navaden zajček. Bil je čisto poseben: siv kot prva meglica nad travnikom in s svetlečimi očkami, polnimi razigranosti. Poimenovali so ga Kazimir, kakor njegovega očeta in dedka. In že od prvih dni je bilo jasno – Kazimirček bo imel posebno mesto v družini.
Mamica zajklja mu je vedno prva prinesla zajtrk, očka zajec ga je učil najlepše skoke, sestrice pa… no, one so to hitro opazile. Medtem ko so se one igrale in si same iskale zajtrk, je Kazimirček posedal v travi in pel pesmico, s katero je priklical svoje najljubše poslastice – štiriperesne deteljice. Te so mu na melodijo kar same priskakljale v tačke!
A dnevi so minevali in male deteljice so postajale utrujene. Zdelo se jim je krivično, da jih kliče le Kazimirček, medtem ko drugi zajčki jedo navadne, triperesne. Zato so se nekega dne odločile, da se več ne oglasijo.
Kazimirček je tistega jutra kot običajno zavriskal svojo pesmico. A nič. Travnik je ostal tih. Nič štiriperesnega. Pogledoval je okoli, pel še glasneje, poskakoval… a zaman. Bil je lačen. Zelo lačen. In ker ni bilo druge, si je prvič v življenju odtrgal navadno, triperesno deteljico.
Zagrizel je vanjo… in ugotovil, da sploh ni tako slaba! Bil je presenečen – okusna je bila, nežna in prav tako zelena kot njegove najljubše. Tisti dan je pojedel še veliko triperesnih deteljic, se prvič priključil sestricam pri igri in zvečer mamici celo pomagal pripraviti ležišče.
Kazimirček je spoznal, da razvajenost ni vse, in da včasih prav navadne reči prinašajo največje veselje. Od takrat naprej ni več pel le štiriperesnim deteljicam – zapel je vsem travniškim bilkam, in vse so mu bile hvaležne.
